Koncept »rezilientnosti« ali prožnosti se je v zadnjih nekaj letih pojavil kot nadgradnja globalne naravnanosti k razvoju trajnosti v družbah globalnega Severa. V naravi in fiziki se »rezilientno« telo opisuje kot prožno, vzdržljivo, zmožno vrnitve v svoje prvotno stanje in transformacije od zunaj vnesene energije v svojo ponovno izgradnjo (krasen primer sta morska spužva ali goba za pranje). Psihologija govori o rezilientnosti ali življenjski odpornosti, kadar subjekt po večjem stresu ali hujšem šoku precej hitro najde svoj prvotni potencial ter skoraj neovirano nadaljuje s procesom samouresničevanja. Ne gre le za sposobnost prilagajanja kot ga je uvajal koncept fleksibilnega subjekta v zadnjih dveh desetletjih, katerega je korporacijski kapitalizem privzel za svojega in s katerim se je začelo masovno gibanje prekernih delavcev. Prožnost zaobjema raziskovanje vzajemne soodvisnosti, so-gradnje, politične in ekološko-družbene umestitve v svetu, ki je v neravnovesju in povzroča čedalje težje pogoje za življenje. Namesto globalnih rešitev v nedoločeni prihodnosti in projekcij o možnosti popolnega ravnovesja, se prožnostno razmišljanje usmerja na raznovrstnost praktičnih rešitev za tukaj in zdaj, ter na kooperativnost in kreativnost vseh, ki sodelujejo v neki skupnosti ali družbi. V Sloveniji se prožnost pojavlja v prevodu termina »flexicurity« kot »varne prožnosti«, ki pa zaenkrat ostaja le neuresničeni potencial.
Na 7. Trienalu sodobne umetnosti v Sloveniji so v analogiji s tem konceptom izpostavljene skupnostne, umeščene, participatorne, performativne, arhitekturne, družbene, državljanske in druge diskurzivne prakse, ki se ukvarjajo z raziskovanjem novih skupnostnih principov kot so »do-it-together«, urbano vrtnarjenje ali sodelanje, ter temeljnim družbenim vprašanjem, kako sobivamo. Združevanje dela z vsakdanjim življenjem je osnova za nastajanje novih produkcijskih, ekonomskih in etičnih principov, skozi katere ta mlada generacija ustvarjalcev sprevrača vlogo kreativnega subjekta v sodobni slovenski družbi. Na eni strani odpira dialog z biotehnologijo, kritično teorijo in političnim udejstvovanjem, na drugi pa preko obnavljanja tradicionalnih znanj in tehnik ozavešča o cikličnosti časa, v katerem se nahaja. Trienale se dogaja na več lokacijah – preko razstave, performativnih projektov, posvetov – in v želji, da bi se potencial teh generacij izrazil tudi kot nujno preizprašanje lokalnih ali globalnih družbeno-političnih problemov ter doprinesel k debatam znotraj obstoječe slovenske kulturne politike.
